Predavanje temelji na poglavju ‘Laibach’s Subversive Adaptations’ v knjigi: Hassler-Forest, Dan, Nicklas, Pascal (ur.) The Politics of Adaptation. Media Convergence and Ideology, Palgrave Macmillan, pomlad 2015.

Če smo v zgodnjih 1980-ih, ko se je najprej prikazal fenomen Laibach, govorili o številnih vidikih njegove »subverzivnosti«, se zdaj lahko vprašamo, kako to subverzivnost lahko beremo danes in lahko poskusimo ugotoviti, koliko je le-ta sedaj izčrpana, preoblikovana ali morda ohranjena. Na kakršenkoli način že je lahko celoten projekt Neue Slowenische Kunst predstavljen v glasbi, performansu, vizualni umetnosti, množično medijskih delih in drugih produktih – in še, ne nazadnje, v reakcijah posameznikov in predstavnikov skupin občinstva v njihovih držah, oblačilih, gestah itd. – ni nobenega dvoma, da niso multiple forme adaptacij v performansih in drugih oblikah predstav komponente pojava NSK. Delo omrežja NSK se predstavlja kot intervencijska sila umetniških adaptacij. To je potekalo v paleti žanrov (vizualnem, glasbenem, gledališkem), saj so subverzivne adaptacije mešanih umetniških in političnih pomenov investirane v polje, ki generira kulturno kontinuiteto buržoaznega sveta in s tem tudi očitni in latentni totalitarizem. NSK-jev jezik, glasba, vizualne komunikacije, itd. postanejo razumljivi v njihovi družbeno-kulturni razsežnosti, kakršno vidimo v širšem kontekstu »estetskih« fenomenov postmodernizma. Delo NSK je adaptiralo podobe, glasbo in geste iz različnih obdobij, naracije in prostore tako, da je pokazalo na to, da možnosti družbenih sprememb podlegajo logiki dominacije. Zato je, na primer, njihove sinteze klasičnih avantgardnih in totalitarnih podob treba brati v njihovi pomensko dialektični sestavljenosti. Celotni projekt NSK je, kakšna ironija!, uspel oddati sporočilo. Seveda ni dvoma, da je to sporočilo imelo določene estetske učinke, toda konec koncev, jih lahko določimo le tako, da upoštevamo politične, družbene in kulturne konfrontacije, ki so jih subverzivne adaptacije NSK ustvarile v Sloveniji in tudi globalno. Laibach in NSK sta se pojavila v času, ki je kazal na obljubo dogodka (v smislu, ki ga je opredelil Alain Badiou), ki so ga Laibach in drugi akterji v omrežju NSK dekonstruirali precej pred ne-dogodkom, namreč bedno spremembo, poimenovano »smrt komunizma«.

Darko Štrajn, profesor filozofije, je raziskovalec v programu Edukacijske raziskave na Pedagoškem inštitut in predava na področju filmskih in medijskih študijev na podiplomski fakulteti za humanistične študije ISH v Ljubljani.