Barbara Borčić bo razmišljala o zgodnjih Laibachovih dogodkih in razstavah, ki so definirali javno podobo Laibach Kunsta med letoma 1981 in 1984. Kot so-redaktorica Galerije Škuc v prvi polovici osemdesetih let je bila del živahne ljubljanske alternativne scene – doslej najbolj množičnega kulturnega in družbenega gibanja v slovenskem prostoru, ki je razvilo odmevno kulturno in socialno prakso –, ta pa je spodbudno delovala in podpirala tudi delovanje skupine Laibach.
Laibachove podobe gledalca zapeljujejo. Tako kot koncertni performansi. Na eni strani fascinacija nad podobo, dramatičnostjo, močjo in spektakelskim učinkom. Na drugi strani pa nelagodje, ki ga producira skupek znakov in obloženost s simboli, kar krepi potujitveni učinek.
Gesamtkunstwerk ali celostna umetnina Laibach učinkuje značilno celostno, čutno in emocionalno, telesno in mentalno. Ni več ločnice med posamičnimi področji in disciplinami, vsa izrazna sredstva in orodja funkcionirajo simultano v razširjenem polju umetnosti. Mediji so zgolj nosilci podob in zvokov, ki jih ti potrebujejo, da bi postali vidni in slišni: vizualnost, glasba, performativnost, tekst. V svoji večmedijski praksi in celostni podobi Laibach uporablja domala vsa razpoložljiva izrazna sredstva: glasbene koncerte in performanse, video, klasične oljne slike, kseroks in grafike, kasete in plošče, publikacije, odrsko inscenacijo, koreografijo, rekvizite, imidž.
Strategija delovanja in predstavljanja skupine Laibach je bila že od začetka vezana na postavljanje specifičnega znakovnega sistema in na postopke ready made in cut up metode, podprte s taktiko provokacije in v spoprijemu z javno manipulacijo. Laibach je v svojo umetniško prakso vpeljal postopke apropriacije in montaže, sestavljal je kolaže in brikolaže in pri tem izkoristil možnosti fotokopirnega stroja, magnetofona in video naprav.
Laibach je svojo metodo poimenoval retroavantgarda. Njihovi večmedijski projekti so demontaža in (re)montaža podob, besed, svetlobe in zvoka. Pri tem sopostavljajo raznovrstne vire in motive, ideološke in kulturne kode. Gre za kombiniranje v protislovju, združevanje »nezdružljivega«, plastenje pomenov, ki se nanašajo na umetnost, zgodovino in politiko. Dela so odprti znak, ki nima statičnega pomena. Prežema jih dvoumnost in večznačnost, protislovje v njih se ne razreši.
Barbara Borčić je umetnostna zgodovinarka, samostojna kustosinja in publicistka s fokusom na performans, video umetnost in ljubljansko alternativno sceno osemdesetih let. Je direktorica Zavoda za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana in avtorica zavodovih dokumentacijskih, raziskovalnih, razstavnih in arhivarskih projektov video umetnosti v Sloveniji (Videodokument, Videospotting, Postaja DIVA Station in Video Obrat). Predava in objavlja tekste v katalogih, revijah in knjigah, npr. Video Art from Conceptualism to Postmodernism, v: Impossible Histories: Historical Avant-Gardes, Neo-Avant-Gardes, and Post-Avant-Gardes in Yugoslavia, 1918-1991 (Massachusetts: MIT Press, 2003) in Kaj vse je televizija in kaj z njo lahko počne umetnik, katalog ob razstavi Zabavaj me, Mestna galerija, Ljubljana, 2013. Je avtorica knjige Celostna umetnina Laibach. Fragmentarni pogled (Založba */cf., Zbirka Žepna, Ljubljana, 2013).