NSK: GRADITELJI IN MANUFAKTURA

Slikarska in oblikovalska dela skupine, torej skupini IRWIN in Novi kolektivizem sta razvijali koncept amalgamiranja klasičnih slovenskih slikarskih in arhitekturnih ikon (denimo slovenskih impresionistov in Plečnika) z dosežki svetovnih zgodovinskih avantgard, posebej Maljevičevega suprematizma (njegov črni križ je postal kar znak celotnega gibanja). Skupini sta bili sposobni v istem umetniškem delu jukstaponirati najbolj bizarno nacistično, slovensko podaplsko, lovsko, ljudsko motiviko z najbolj sofisticiranimi sodobnimi oblikovalskimi pridobitvami in tehnikami. Historično in znano se z aktualnim nepričakovano likovno učinkovito in vsebinsko zagonetno preplete v masivnem okviru slike ali monumentalnega plakata.

Skupina arhitektov v NSK – imenovali so se Graditelji – ni zbujala tolikšne pozornosti kot druge skupine, toda za razvoj arhitekturne misli v devetdesetih ni bila povsem brez pomena. Kdor si je natančneje ogledal njihove načrte, ki očitno niso bili namenjeni izvedbi, je lahko razbral njihovo zanimanje za rusko revolucionarno arhitekturo in urbanizem strogo zvrščenih gigantskih blokov v prostoru. Njihove ideje so bile v popolnem nasprotju s sočasnimi privlačnimi postmodernističnimi stavbami, ki so stremele za humanimi razmerji, zaobljenimi oblikami, k uporabi klasičnih gradiv, kot vidne opeke, lesa ipd. Iz Graditeljev se je okrog leta 1990 razvila še posebna skupina Manufaktura za arhitekturo in film. Podobno kot Graditelji so oblikovalci Manufakture ob svojih delih navajali stališča in dela pionirjev industrijskega oblikovanja 20. stoletja. Toda zanje ni bilo prav nič nenavadno, če so se ob delih Le Corbusierja ali Miesa van der Roheja pojavljali še značilni Plečnikovi izdelki umetne obrti. Med njimi obstaja oblikovna in ideološka ločnica, ni pa med njimi ločnice v pripadnosti skupnemu duhu modernizma. Toda za duha tretje slovenske avant-garde (retrograrde) ni nič bolj značilno, kot da hladnokrvno navaja in ilustrira s primeri tako enih kot drugih ter jih notranje povezuje in izenačuje.

Prof. dr. Peter Krečič, umetnostni zgodovinar in kritik, rojen v Ljubljani. Leta 1970 diplomiral Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in doktoriral leta 1982. Od leta 1973 kustos za industrijsko oblikovanje v Arhitekturnem muzeju Ljubljana, od leta 1978 njegov ravnatelj. Od leta 1987 do 1998 je bil gostujoči profesor na Katedri za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, od tega leta na Fakulteti za arhitekturo iste univerze. Od leta 2004 do 201sodelavec in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Univerze v Kopru in na Fakulteti za dizajn. Leta 2010 upokojen. Znanstveno je preučeval slovensko umetnost in posebej arhitekturo 19. in 20. stoletja ter umetnostno kritiko v času med vojnama. V sedemdesetih letih se je posvečal pretežno vprašanjem slovenske zgodovinske avantgarde v njenih evropskih okvirih, v osemdesetih in devetdesetih pa se je ukvarjal s preučevanjem življenja in dela arhitekta Jožeta Plečnika. Objavil vrsto monografij in znanstvenih razprav z omenjenih področij. Ob tem se je vrsto let ukvarjal z umetnostno in arhitekturno kritiko.Poglavitna področja raziskovanja so vprašanja slovenskega in evropskega modernizma, protomedrnizma in umetniških avantgard. Predaval na številnih univerzah po Evropi in Združenih državah Amerike (Univerza v Lundu, Švedska, Fakulteta za arhitekturo, Sarajevo, UCLA, Los Angeles, Virginiatech, Blacksburg, Princeton, New York, Fakulteta za arhitekturo, Varšava, Katoliška univerza, Washington, Univerza v Minneapolisu, Minnesota, AA  Šola za arhitekturo, London, Fakulteta za arhitekturo, Beograd, Visoka tehniška šola, Vaduz, Liechenstein, Filozofska fakulteta Vseučilišča v Zagrebu).