Gledališče sester Scipion Nasice

Gledališče sester Scipion Nasice (GSSN) je bilo ustanovljeno 13. oktobra 1983 s programskim tekstom »Akt ustanovitve«, v katerem je gledališka skupina z anonimnim članstvom objavila svoj program, način organizacije in delovanja ter vnaprej napovedala »samoukinitev«, ko bodo cilji, ki si jih je zadala, doseženi. Osnovni cilj GSSN-ja je bil, kot je rečeno v aktu ustanovitve, »obnoviti gledališko umetnost«, tega pa se je skupina lotila z izvajanjem tristopenjskega programa, ki se je delil na »kreativni del« (gledališke predstave, ki so se dosledno imenovale »retrogardistični dogodki«) in »manifestativni del« (akcije in publikacije, ki so bile namenjene vzpostavljanju odnosov z javnostjo). Tri stopnje ali »faze« GSSN-ja so bile:

– ilegalna faza, v kateri je skupina napovedala svoj obstoj in javno distribuirala svoj program, uprizorila prvo predstavo, Retrogardistični dogodek Hinkemann (1984), in izvedla akcijo Vstajenje Gledališča sester Scipion Nasice,

– eksorcistična faza, v kateri je GSSN uprizorilo predstavo Retrogardistični dogodek Marija Nablocka,

– retroklasična faza, katere namen je bil prodor na oder ene ali več nacionalnih institucij; ta je bil dosežen z realizacijo Retrogardističnega dogodka Krst pod Triglavom v produkciji Cankarjevega doma (na odru Gallusove dvorane).

V programskih tekstih, ki so spremljali dogodke posameznih faz, je GSSN pojasnilo svojo ustvarjalno metodo. Navezovala se je na retro pristop k ustvarjanju (umetnost, ki kot svoj material uporablja drugo umetnost, »umetnosti iz umetnosti«), ki so ga razvijale tudi druge skupine kolektiva NSK. GSSN je svoj specifični pristop imenovalo »retrogarda«, s čimer je poudarjalo aktivni pristop, usmerjen k preboju iz ilegalne v retroklasično fazo. Poleg retrogardnega, aktivnega in na dogodkih temelječega delovanja si je skupina (v »Prvem sestrskem pismu«) zadala tudi programsko nalogo analize odnosa med gledališčem in državo. Tako gledališče kot država temeljita na proizvodnji dogodkov (performativnosti), zato so – kot v svojih programih izjavljajo Scipioni – postopki in učinki gledališča in države pogosto nerazločljivi (»Gledališče je država.«).

Gledališče sester Scipion Nasice si je nadelo ime rimskega konzula Scipiona Nasice, ki je zahteval uničenje gledališč (kot opombo ga je v tekstih o gledališču navajal Antonin Artaud). Kot je napovedalo leta 1983, je GSSN prenehalo z delovanjem med letoma 1986 (ko je napovedalo samoukinitev) in 1987, ko je izvedlo 64 samoukinitev v Aktu samouničenja (pripravi nerealiziranega spektakelskega dogodka v počastitev dneva mladosti leta 1987). Po samoukinitvi so se anonimni ustanovni člani identificirali kot Eda Čufer (dramaturginja), Miran Mohar (scenograf) in Dragan Živadinov (režiser).

Januarja 1987 je bilo s programom, objavljenim v dnevniku Delo, ustanovljeno Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot (ime se navezuje na avantgardno revijo Antona Podbevška iz leta 1922), ki je nasledilo Gledališče sester Scipion Nasice, čeprav je radikalno spremenilo cilje ter namen in smer delovanja. Drugače od scipionske retro usmerjenosti nazaj v zgodovino je Pilot usmeril pogled v ultramoderno prihodnost, ki jo narekuje in ustvarja znanstveno-tehnološki razvoj. Namesto na »dogodek« kot pri Scipionu se je gledališka

filozofija Pilota osredotočila na akt gledanja in opazovanja (observatorij), ki je sestavni del tako gledališča kot znanosti. Prostorska organizacija gledanja, ki je temeljni element gledališča, je pri projektih Pilota dosledno obravnavana kot enoten prostor, ki zavrača delitev na oder in avditorij oziroma na igralce in gledalce, in oba pola povezuje v dinamičen, a enoten prostor, ki ga je režiser Dragan Živadinov poimenoval »naseljene skulpture«. Podobno kot je Scipion raziskoval odnos med gledališčem in državo/religijo/ritualom, je Pilot raziskoval odnos med gledališčem in znanostjo/tehnologijo. V Dramskem observatoriju Fiat na primer je prostor oblikovan kot simulirano vesoljsko plovilo, v katerem gledalci lahko »opazujejo

« dogajanje skozi tri odprtine, ki po eni strani organizirajo pogled podobno kot znanstveno-tehnološki instrumenti (fotografski aparat, mikroskop, teleskop itn.), po drugi strani pa simbolizirajo tri osnovne medije gledališča – dramo, opero in balet. To so namreč mediji, v katerih si je Rdeči pilot zadal nalogo ponovnega premisleka sodobnih pogojev človeka kot bitja čustev in nagonov ter opazovanja njegovega prilagajanja na svet, ki se spreminja v algoritmični produkt racionalizirane znanosti. V predstavah, ki so sledile – Baletni observatorij Fiat (1987), Baletni observatorij Zenit (1988), Dramski observatorij Zenit (1988), Operni observatorij Rekord (1989; nerealiziran projekt) in Dramski observatorij Kapital (1991) – je režiser Dragan Živadinov (ki je v tem družbenopolitično in estetsko prehodnem obdobju večkrat zamenjal člane svoje avtorske ekipe) do potankosti razvil svojo filozofijo in poetiko gledališkega prostora (»naseljene skulpture«) in poglobil razumevanje odnosa med gledališčem in znanostjo/tehnologijo. Leta 1991 je v Dramskem observatoriju

Kapital, v katerem je uprizorjen »kabinet« slovenskega znanstvenika Hermana Potočnika Noordunga oziroma prostorska logika njegovega geostacionarnega satelita v dialogu s prostorsko logiko suprematistične in konstruktivistične umetnosti, ta proces vodil v spontano transformacijo Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot v projekt Kozmokinetični kabinet Noordung. To transformacijo je Dragan Živadinov napovedal in pojasnil na pet ur trajajoči tiskovni konferenci (performansu), na kateri je zbranim novinarjem predstavil načrt svojega delovanja do leta 2045. Med drugimi točkami (t. i. »detonacijami«) tega načrta je Živadinov

omenil tudi načrtno mitiziranje Hermana Potočnika Noordunga, katerega delo in pionirskega duha moderne znanosti ne namerava častiti samo v predstavah,kakršna je bila Molitveni stroj Noordung, izvedena leta 1992, temveč tudi z drugimi akcijami, ki so, začenši s prevodom in mednarodno distribucijo Potočnikove knjige Problemi vožnje po vesolju v začetku devetdesetih let, dosegle vrh v projektu KSEVT (Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij), ki je bil odprt v Vitanju leta 2010.