Laibach

Skupina Laibach je bila ustanovljena 1. junija 1980 v industrijskem mestu Trbovlje. Laibach dela v timu (kolektivni duh), po vzoru industrijske produkcije in totalitarizma, kar pomeni: ne govori posameznik, govori organizacija. Fleksibilno in anonimno članstvo deluje po četvernem principu (Eber – Saliger – Keller – Dachauer), ki – predestiniran – skriva v sebi poljubno število sub-objektov.

Laibach kmalu po ustanovitvi izjavi, da njegovo ime pomeni materializirano idejo na nivoju enigmatičnega miselnega simbola. Ime se prvikrat pojavi leta 1144 kot prvotno ime za Ljubljano. Znova se pojavi v času avstroogrske monarhije in nato leta 1943 med nemško okupacijo glavnega mesta. Spornost imena in provokacije skupine doživijo vrhunec leta 1983, ko predsedstvo ljubljanskega Mestnega komiteja Socialistične zveze delovnega ljudstva prepove javne manifestacije pod tem imenom. Prvi naslednji legalni koncert tako Laibach v Ljubljani odigra šele leta 1987.

Poleg imena je Laibachov ključni motiv križ, ki ima performativno moč. Laibachov križ je samostojen simbol, poleg tega pa vključuje številne umetniške, totalitarne in religijske reference, od križa Kazimira Maleviča, grškega križa do črnega križa, ki je med drugo svetovno vojno označeval nemška vozila in zrakoplove. Laibachov črni križ na plakatih, fanzinih, slikah, na rokavih uniform članov, na zastavah, na koncertih in na ploščah ni namenjen družbeni identifikaciji, ampak je zgolj znak družbenih fascinacij. Laibach je šokiral tudi z nacistično ikonografijo; obravnaval jo je kot tabu temo, ki jo je treba ozavestiti in s tem tudi povezati s totalitarističnimi impulzi v socialistični in kapitalistični družbi.

V umetniški produkciji Laibach združuje različne umetniške prakse in pri tem sledi konceptu Gesamtkunstwerka. Ob tem proizvede bogato samooznačevanje: Laibach Kunst pomeni njegov umetniški princip, ki se pojavlja predvsem ob razstavah, zajema pa vso njegovo produkcijo. Laibachova obravnava umetnosti in družbeno-politične stvarnosti je retroavantgarda. Material za svoja dela jemlje iz različnih prostorov in časov: kopira ga, montira ali pa neposredno intervenira v obstoječe predloge. S svojo motiviko, militaristično podobo, manifesti, ki citirajo različne na videz nezdružljive vire od političnih govorov do lovskih pravilnikov, Laibach raziskuje odnos med umetnostjo in ideologijo. Z industrijsko estetiko po eni strani poudarja, od kod izhaja, in se pri tem navezuje na delavsko in revolucionarno tradicijo rdečih revirjev in Trbovelj, po drugi strani pa se vrača v industrijski čas zato, da bi z njegovo skorajda arhaično ikonografijo dekonstruiral postindustrijskost tako socializma kot kapitalizma s kulturno industrijo vred. Laibachova težka in udarna industrijska glasba je kombinirana z različnimi viri od Bacha in Wagnerja do sodobne klasike Holsta in Pendereckega, elektronske glasbe Kraftwerka in pop glasbe. Laibach ves čas sodeluje z drugimi skupinami NSK-ja. Med najpomembnejša tovrstna sodelovanja gotovo sodi album Krst pod Triglavom, narejena za predstavo Gledališča sester Scipion Nasice z istim naslovom.